Zgodovina

Grad Gornja Radgona

Starejša zgodovina Gornje Radgone je nerazdružno povezana z gradom. S svojo dominantno lego nad mestom in reko Muro je dolga stoletja dajal varno zavetje svojemu sosedu, trgu in mestu Radgoni.

V 12.stol. je bila fevdalna posest tega območja v lasti grofov Spanheimov ter nato tudi Traungavcev. Leta 1182 je namreč Otokar IV. izdal pred bližnjo cerkvijo sv. Ruperta listino samostanu iz Žič in prav v tej listini se omenja Radgona kot »Rachersburg«. Leta 1188 je bil radgonski graščak Hartid udeleženec križarskega pohoda nemškega cesarja Friderika Barbarosse ter skupaj z bratom tudi priča obdaritve samostana Admont. V tem obdobju so bili znani Adalbert  (1129),  Oton (1129),  Bernard (1186) ter Herand in Riker (1189), leta 1213 pa oskrbnik gradu Geberhardus in viteza Poppo in Liutoldus. Po podatkih iz znanega Otokarjevega urbarja (1265-1267) je gornjeradgonska gospoščina imela 40 podložnih vasi s 355 kmetijami. Prav v tem času je Otokar na gradu sredi reke Mure ustanovil trg Radgono, ki je že leta 1299 postalo mesto.

V 14. stoletju so bili lastniki ali upravljalci gradu Jakob Wetzl (1362), Konrad von Schwabau in Wülfing von Kelz. Leta 1363 je vojvoda Rudolf podelil grad bratoma Henriku in Ortolfu von Lindeck. Leta 1389 sta Ulrik in Barbara Sefner prodala grad za 395 funtov krškemu škofu Ivanu in nekemu Konradu Frietenu, ki pa je posest prodal Frideriku Stubenberškemu. Stubenberški gospod je grad okoli leta 1420 prezidal ter povečal grajsko posest. Kralj Friderik je grad leta 1443 podaril Leopoldu Stubenbergu. Ker pa se je Friderikov vnuk Hans Stubenberški v letih 1468 – 1469 priključil svojemu tastu Andreju Baumkirchnerju v boju proti cesarju  Frideriku V. (Baumkirchnerjeva zarota),  so rdagonski meščani, ki so bili cesarjevi zavezniki, zavzeli grad. Stubenberg je izgubil gospoščino in cesar jo je povezal s svojim uradom v mestu. Leta 1470 je grad dobil Žiga Podhajmski, ker pa so ga turki v neki bitki ujeli, je gospoščino prevzel brat Andrej, ki jo je že leta 1478 izročil Jörgu Weisseneckerju. Naslednje leto so grad in mesto zavzeli madžari (Matija Korvin – kralj Matjaž) Šele Matijeva smrt (1490) je bila vzrok, da je njegov poveljnik Jakob Szekely grad ponovno vrnil cesarju. Od takrat so grad in posesti upravljali cesarski oskrbniki: sekovski škof Matej von Scheid (1492),  Henrik von Eberbach (1494),  Janez von Eberbach (1496), Bolfenk Grabenski (1501) in Seifritz Mettnitz (1505).

V 16.stoletju so grad in posesti deželni knezi oddajali zakupnikom, npr. Margareti Preiner (1530),  Ahaciju Mettnitzerju (1532),  Rozini, vdovi Ivana Ivaniškega (1533),  Admu Trautmannsdofu (1547),  Žigi Herberstein u (1551). Leta 1572 je grad dobil v zakup Gabriel Strein za 12.000 goldinarjev in s cesarjevim zagotovilom, da mu bo denar vrnjen, če bi ga kdo v tem času brez njegove krivde pregnal. Cesar mu je še istega leta odobril tudi 1.500 goldinarjev za stavbna dela na gradu, zato so lahko grad v naslednjih desetletjih temeljito prezidali.

V naslednjem 17.stoletju, sta grad leta 1614 dobila v zakup Janez Žiga Schrottenbach, leta 1621 pa baron Gottfried Stadl, zelo bogat štajerski fevdalec. Po njegovi smrti je cesar Ferdinand II. Leta 1623 prodal gospoščino Janezu Ulriku, knezu Eggenberškemu. Ta rodbina je grad obdržala do svojega izumrtja v letu 1717.

Upododobitev gornjeradgonskega gradu iz leta 1681
Upododobitev gornjeradgonskega gradu iz leta 1681

Iz leta 1681 je znana upodobitev gornjeradgonskega gradu: G.M. Vischer je v svoji topografiji vojvodine Štajerske prikazal grajski hrib z gradom, obzidjem in potjo, ki je na grad vodila s severne oz. murske strani. Spodnji Gris je prikazan z vrsto strnjenih hiš, čez Muro je vodil most, postavljen na desetih lesenih podpornikih.

 

Grad Gornja Radgona grb
Dvojni grb, Herbersteinov in Eggenbergov, nad vhodom v gornji del gradu

18. stoletje pomeni v zgodovini gradu pomembno prelomnico. Leta 1717 ga je vdova Ana Eleonora, sestra zadnjega Eggenberškega kneza, prinesla kot doto v zakon svojemu tretjemu možu, grofu Leopoldu Herbersteinu. Ta je grad prevzel leta 1776. Nad vhodom v gornji del gradu je vzidan dvojni grb Herbersteinov in Eggenbergov. Grad so sicer okoli leta 1730 imele za krajši čas v zakupu klarisinje iz Gradca. Grof Leopold Herberstein je dal grad temeljito prenoviti, na kar spominja tudi plošča nad prvim grajskim vhodom iz leta 1775.

Grad Gornja Radgona
Plošča nad prvim grajskim vhodom iz leta 1775

Vendar pa so grad skupaj s posestmi Herbersteini že leta 1789 prodali grofu Francu Jožefu Wurmbrandu, ki ga je nasledil sin Karel Franc in po letu 1855 njegov najstarejši sin Herman. Grof Franc Jožef in žena Ana Marija Auersperg sta dala na grajski hrib zgraditi novo cesto z južne smeri, na kar spominja še ohranjeni spomenik z napisano ploščo iz leta 1795 na Grajski cesti.

Grad Gornja Radgona - Spomenik Grad Gornja Radgona spominski kamen

Wurmbrandi so zaslužni tudi za ustanovitev gasilskega društva v Gornji Radgoni (8. september 1882), imeli pa so tudi bogato grajsko knjižnico. Na gornjeradgonskem pokopališču je njihova družinska grobnica. Grad in posesti so leta 1914 prodali grofu francu Karlu Chorinskemu, po rodu iz Poljske.

Grad je imel v svoji dolgi zgodovini bogato notranjo opremo, v drugem nadstropju so viseli številni portreti Auerspergov iz gradu Kirchberg pri Hartbergu, sobe so imele visoke lončene peči. V gradu je bila bogato opremljena grajska kapela Svete glave, vendar pa je vse to bilo uničeno. Pred gradom je bil lepo urejen park, ki je skupaj z okoli 50 m dolgim kostanjevim drevoredom in alejo vitezov tvoril zaključeno krajinsko celoto. Alejo vitezov je sestavljal niz doprsnih baročnih kipov, od katerih sta danes dva še ob vhodu na gornji del gradu. Grad in grajska posest sta bila leta 1931 po dokaj nizkih cenah razprodana. Grad je prevzela banska uprava iz Ljubljane in ga temeljito preuredila v humanitarni zavod. Leta 1938 so grad začeli pripravljati za morebitno obrambno vlogo pred naraščajočo vojno nevarnostjo. Pred II. Svetovno vojno je bila v njem meščanska šola po vojni pa nižja gimnazija, osnovna šola (do leta 1974) ter dom za ostarele. V skoraj dvajsetletnem obdobju je grad hitro propadal, dokler ga ni leta 1992 s posebno najemno pogodbo za 99 let prevzel poslovnež Milan Herzog in ga začel obnavljati.

Vir: Zbirka monografije Gornja Radgona
Izdalo podjetje za promocijo kulture Franc-Franc d.o.o, Murska Sobota 2007